Pojasnila

4.2.14

Ministrstvo za kulturo: Novela zakona ne zapira arhivov

Na Ministrstvu za kulturo obžalujemo, da je skupina državljank in državljanov s prvopodpisano poslanko SDS Evo Irgl danes vložila podpise za začetek postopka za razpis referenduma o noveli Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Namen novele zakona je na kar najbolj jasen način urediti dostop do arhivskega gradiva ter na sodoben način urediti področje digitalnega gradiva in enotno hranjenje gradiva različnih pravnih oseb. Bistveno je, da v vsej zgodovini Sloveniji novela prvič uveljavlja, da ni več nedostopnega nobenega arhivskega gradiva. Dosedanji zakon je namreč dostop do nekaterih gradiv ter do gradiv nekaterih organizacij omejeval. Na Ministrstvu za kulturo se strinjamo z zahtevo po odprtju arhivov, še več, z novelo zakona smo v arhive odprli bolj kot kdajkoli. Zato je referendum glede odprtja arhivov povsem nepotreben.

 

S strani predlagateljev referenduma do danes nismo slišali niti enega argumenta, ki bi govoril o tem, zakaj in na kakšen način naj bi novela omejevala dostop do arhivskega gradiva. Ker novela zakona izhaja iz prakse raziskovalcev in novinarjev, so rešitve praktične in realne. Nastajale so znotraj arhivske stroke vse od leta 2009, v delu, ki se predlagateljem zdi najbolj sporen, pa je besedilo sprejete novele praktično enako osnutku novele iz prejšnjega mandata.

 

Veljavni zakon je že doslej varoval občutljive osebne podatke, ki se nanašajo na primer na zdravstveno stanje ali spolno življenje posameznika. Iz zakonsko naštetega seznama teh osebnih podatkov smo z novelo zakona črtali politično in filozofsko prepričanje, članstvo v političnih strankah in sindikatih. To pomeni, da je iz vidika osebnih podatkov zdaj odprtih več dokumentov.

 

Še pomembneje, po zakonu iz 2006 je dovoljenje za vpogled v te dokumente morala dati arhivska komisija. Po novem bo uporabnik imel prost dostop do tega gradiva, v njem pa bodo prekriti le morebitni občutljivi osebni podatki (na primer zdravstveno stanje) – t.i. anonimizacija. Če pa bo uporabnik želel dostop tudi do teh delov, pa bo, kot je moral po doslej veljavnem zakonu sicer storiti za prav vse dokumente z občutljivimi osebnimi podatki, vložil ugovor na arhivsko komisijo ter v primeru pozitivne rešitve imel neomejen dostop do gradiva, torej tudi do teh občutljivih osebnih podatkov.

 

Po novem dostop do gradiva, ki je nastal pred datumom 17. 5. 1990, ne bo več omejen s krogom taksativno naštetih organizacij, na katere naj bi se gradivo nanašalo. V zakonu iz 2006 so naštete nekdanje družbenopolitične organizacije (kot so Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva ter Zveza sindikatov Slovenije), organi notranjih zadev in pravosodni organi, ne pa tudi druge organizacije (denimo Predsedstvo SRS, Izvršni svet SRS, republiški sekretariati in podobno). Z novelo bodo dostopni arhivi vseh javnopravnih oseb – torej tudi tisti, ki sicer nosijo določeno stopnjo tajnosti.

Izpostaviti velja, da bo zaradi potreb uradnih postopkov, ki jih vodijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in druge osebe javnega prava, kot na primer predkazenski in kazenski postopki, tudi postopki parlamentarnih komisij, arhivsko gradivo še naprej dostopno v celoti, saj se zakon v tem delu z novelo ne spreminja.

 

Arhivska komisija je skladno z novelo o vlogah glede dostopa do gradiva dolžna odločiti najkasneje v dveh mesecih. Arhiv RS bo glede zahteve po anonimizaciji dolžan gradivo tako opremiti v roku največ dveh mesecev. Dosedanja praksa v Arhivu RS, ki je bila določena z navodilom direktorja iz leta 30.1.2013 s strani nekdanjega direktorja Arhiva RS Jožeta Dežmana, potrjuje, da z izpolnjevanjem teh rokov ni nobenih težav in da so roki realni. Zato je argument o nekakšnem "tehničnem zapiranju" arhivov privlečen za lase.