Sporočilo za javnost

26.9.13

25. redna seja Vlade

Vlada določila besedilo novele Zakona o davčnem postopku

 

Vlada Republike Slovenije je na današnji redni seji določila besedilo predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku in ga pošilja v obravnavo in sprejetje Državnemu zboru Republike Slovenije po rednem postopku.

 

Sprejetje novele Zakona o davčnem postopku narekuje potreba po spremembi nekaterih rešitev, in sicer na podlagi spoznanj izvajanja sedanjega sistema.

 

Cilj predloga zakona je učinkovitost davčnega organa. Z dosego tega cilja se predlagajo dopolnitev ureditve, ki ureja odmero davka v posebnih primerih, ter spremembe določb o davčnem nadzoru in davčni izvršbi. Spremembe, ki zagotavljajo pravno varnost zavezancev za davek, ne bodo vplivale na preglednost davčnega postopka.

 

Poglavitne rešitve novele zakona so:

  • odmera davka od nenapovedanih dohodkov,
  • davčni inšpekcijski nadzor,
  • davčna izvršba,
  • zadržanje zastaranja,
  • uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ in
  • kazenske določbe.

 

Odmera davka od nenapovedanih dohodkov

Predlog zakona dopolnjuje in v določenem delu spreminja veljavno ureditev odmere davka od nenapovedanih dohodkov. Veljavni peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa možnost ugotavljanja velikosti premoženja fizične osebe za namene obdavčenja z institutom prijave premoženja. Tako so določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na prijavo premoženja, povezane z odmero davka v primerih, ko ima davčni organ pravico ugotoviti predmet obdavčitve fizične osebe s cenitvijo davčne osnove.

 

V skladu z veljavnim 69. členom ZDavP-2 sme davčni organ v primerih, ki jih določa veljavni 68. člen ZDavP-2, pozvati posameznega davčnega zavezanca - fizično osebo, da mu predloži podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. Davčni zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa tudi dokazati.

 

Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) v zadnjem času zaznava povečanje števila primerov, ko ocena davčne osnove pomeni veliko neskladje med pridobljenim premoženjem oziroma potrošnjo in prihodki, prijavljenimi davčnemu organu. Poudariti je treba, da se je v zvezi z izvajanjem teh postopkov odmere izoblikovala sodna praksa, ki je do zdaj potrdila vse odločitve davčnega organa. Nadzor na tem področju se je izkazal kot učinkovit ukrep pri odkrivanju davčnih utaj.

 

Prvi odstavek novega člena, ki v tem delu ne spreminja veljavne ureditve, določa, da davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo, če davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe.

 

Davčna osnova je razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Predlagana ureditev se od veljavne ureditve razlikuje po tem, da se besedna zveza "dohodki, ki so bili obdavčeni" nadomesti z besedno zvezo "dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek". S tem se jasno določi, da davčne osnove ni mogoče znižati na račun dohodkov, ki jih davčni zavezanec razkrije šele med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora. Tako se prepreči špekulativno ravnanje davčnega zavezanca, ko zato, da se izogne odmeri davka po predlagani visoki davčni stopnji, šele med cenitvenim postopkom razkrije dohodke, ki jih v preteklosti sam ni napovedal in so obdavčeni po nižji, progresivni ali cedularni stopnji dohodnine, ali pa je odmera davka po splošnih določbah že zastarala.

 

Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. S to določbo se davčno obdobje izvzema iz okvira splošno veljavnega koledarskega leta, saj se postopek lahko uvede za eno ali več koledarskih let, vendar največ deset let skupaj, odvisno od tega, v katerem obdobju je zavezanec pridobival premoženje.

 

Potreba po takem obdobju izhaja predvsem iz tega, da je premoženje dinamična kategorija, zato je mogoče davčno osnovo pravilno določiti le za daljše obdobje, še posebej pri prikrivanju premoženja v tujini, kar potrjujejo dosedanje izkušnje DURS. Po drugi strani pa potrebo po daljšem obdobju narekuje pravna ureditev odvzema premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ima pravni učinek tudi na davčnem področju. Pri predlagani spremembi daljšega obdobja, to je s petih na deset let, v katerem sme davčni organ uvesti postopek za odmero davka po tem členu, ne gre za retroaktivno uporabo zakona. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezen poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove, ki velja že od 1. januarja 1997 po ZDavP.

 

Za ugotovitev davčne osnove po tem členu je značilno, da vir, vrsta dohodka nista pomembna za odmero davka, ker je določena zakonska domneva, da razlika izhaja iz nepojasnjenih dohodkov določenega obdobja. Če bi bila vir ali vrsta dohodka ugotovljena, bi se lahko odmerila dohodnina po veljavnem zakonu o obdavčevanju dohodkov fizičnih oseb ali pa kakšen drug davek po zakonu, ki ureja ta davek. Pri ugotovljeni nepojasnjeni razliki tako ni mogoče uporabiti materialnih določb Zakona o dohodnini, zato je treba davek od nenapovedanih dohodkov šteti kot posebno odmero dohodnine in posledično tudi za dokončen davek. Za nastanek davčne obveznosti je pomemben obstoj precejšnjega nesorazmerja med vrednostjo sredstev, s katerimi zavezanec razpolaga za privatno potrošnjo, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, saj to nesorazmerje lahko posredno kaže tudi na davčne utaje davčnega zavezanca v preteklih obdobjih. Pravno pomembni podatki, kot so vrsta dohodka, datum prejema posameznega dohodka in obseg zatajenih dohodkov, ki odpade na točno določeno davčno leto, se v cenitvenem postopku ne dajo opredeliti z gotovostjo, zato z vidika enake obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da je davčni zavezanec, ki ni izpolnil davčnih obveznosti v roku in tako, kot je predpisano z zakonom, obravnavan enako kot davčni zavezanec, ki spoštuje pravni red. Zaradi tega se uvaja davčna stopnja v višini 70 %.

 

Davčni inšpekcijski nadzor

Da bi se pospešil postopek in se s tem tudi preprečevalo izogibanje davčnega zavezanca sodelovanju pri davčnem nadzoru, se veljavna ureditev spreminja v delu, ki ureja davčni inšpekcijski nadzor. Po novem drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 davčnemu organu ni treba več opraviti sklepnega pogovora z zavezancem za davek. Ne glede na to pa mora davčni organ še vedno zavezancu za davek zagotoviti informacije o pomembnih dejstvih in dokazih, ugotovljenih v inšpekcijskem nadzoru. Pred sestavo zapisnika ga mora opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in davčne učinke teh ugotovitev.

 

Predlaga se sprememba tretjega odstavka 140. člena, ki določa predlaganje dejstev in dokazov. Zavezanec za davek bo lahko v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru predlagal nova dejstva in dokaze, vendar bo moral obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali že pred izdajo zapisnika ter jih zavezance za davek upravičeno ni mogel navajati in predložiti pred izdajo zapisnika.

 

Davčna izvršba

Da bi se povečala učinkovitost izvršbe, se predlaga sprememba določenih veljavnih določb, ki urejajo davčno izvršbo. Spreminja se veljavni 148. člen ZDavP-2, tako da se razširja krog oseb, porokov za plačilo davčnega dolga, če so premoženje pridobili od davčnega dolžnika neodplačno ali po nižji ceni od tržne cene v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala.

 

Po veljavni ureditvi veljavnost rubeža preneha tudi, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu od vročitve sklepa o izvršbi. S spremembo 189. člena ZDavP-2 se določi, da veljavnost rubeža preneha, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu po pridobitvi zastavne pravice na zarubljenih premičninah.

 

S predlagano spremembo 197. člena ZDavP-2 se želi povečati učinkovitost prodaje po javni dražbi, ki je ob obstoječi zakonski ureditvi najmanj gospodaren način prodaje.

 

Zadržanje zastaranja

Predlaga se nov institut - zadržanje zastaranja. Veljavni ZDavP-2 ureja samo pretrganje zastaranja, ki pomeni, da se zastaralni rok zaradi določene okoliščine prekine in se zaradi tega tisti del zastaralnega roka, ki je že potekel, ne šteje več, temveč začne zastaralni rok po prenehanju ovire teči znova. Zadržanje zastaranja pomeni, da se lahko med tekom zastaralnih rokov pojavijo ovire dejanske ali pravne narave, ki povzročijo, da zastaralni rok ne teče.

 

V praksi se pojavljajo primeri, ko davčni dolg zastara, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih, insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ne more opraviti davčne izvršbe. Na primer, davčni organ v insolvenčnih postopkih uveljavlja terjatve, ki jih zaradi določb ZFPPIPP ni mogoče izterjevati. Ti postopki praviloma trajajo zelo dolgo, posledica česar je odpis terjatve zaradi zastaranja. Da bi se izognili odpisu iz naslova relativnega (5 let) oziroma absolutnega zastaranja (10 let), se zaradi ovir pravne narave predlaga določitev prekinitve teka zastaranja za čas, ko po zakonu ni mogoče voditi davčne izvršbe. Za podobno situacijo gre tudi pri zapuščinskih postopkih, ki so velikokrat zelo dolgotrajni. Ko so dediči ugotovljeni, prevzamejo tako pravice kot obveznosti, vendar pa je treba zaradi zastaranja davčne obveznosti že odpisati. To so ovire dejanske narave, ki vplivajo na zastaralni rok.

 

Uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ-2

Spremembe se nanašajo tudi na 286. člen ZDavP-2, ki ureja obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine. V letu 2012 je bil sprejet nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. januarja 2013 in vsebuje nekatere rešitve, zaradi katerih je treba spremeniti sklicevanje v Zakonu o dohodnini in s tem tudi v ZDavP-2.

 

Vir: MF

 

 

 

 

 

Vlada RS sprejela Predlog Zakona o enakosti žensk in moških

 

S spremembo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državni upravi je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prevzelo naloge, ki jih je opravljal Urad za enake možnosti v skladu z Zakonom o enakih možnostih žensk in moških in drugimi predpisi. Zato je potrebno, v roku enega leta, določbe Zakona o enakih možnostih žensk in moških ustrezno uskladiti. Glede na to, da je bil Zakon o enakih možnostih žensk in moških sprejet leta 2002 in so bili od tedaj sprejeti novi zavezujoči dokumenti Evropske unije in drugih mednarodnih organizacij, kot tudi nekateri nacionalni dokumenti, je potrebno to področje dodatno urediti.

 

Cilj predlaganega zakona je postaviti pravni okvir za oblikovanje politik,  katerih namen je na podlagi načela nediskriminacije in enakosti spolov zagotoviti enake možnosti in enako obravnavanje žensk in moških ter enak položaj in vlogo žensk in moških na vseh področjih. V primerjavi z obstoječim zakonom se spreminja ime zakona z namenom, da je že iz imena zakona razviden cilj, to je enakost spolov - da so ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na vseh področji javnega in zasebnega življenja.

 

Poglavitne rešitve predloga zakona so:

  • določitev organa, pristojnega za politiko enakosti žensk in moških;

Zakon ne navaja več eksplicitno, kateri organ je pristojen za to področje, ampak uporablja dikcijo "pristojen organ za  enakost žensk in moških".

  • izrecna navedba direktiv Evropske unije, ki se v okviru vsebine in namena Zakona o enakosti žensk in moških prenašajo v pravni red Republike Slovenije;
  • opredelitev prepovedi diskriminacije zaradi spola in povračilnih ukrepov ter dopustnosti različne obravnave, če takšno razlikovanje upravičuje zakoniti cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna; 

Zakon vsebuje poglavje o prepovedi diskriminacije, kjer je jasno navedeno, da je diskriminacija zaradi spola prepovedana in katera dejanja štejemo za diskriminacijo in katera ne. Obstoječi zakon samo navaja pojme, kaj pomeni diskriminacija.

 

  • jasna in natančna opredelitev pojmov, ki so v skladu s pravnim redom Evropske unije in se nanašajo na enakost spolov, diskriminacijo zaradi spola in sprejetje ukrepov in strategij za zagotavljanje in ustvarjanje enakosti spolov;

Zaradi razvoja prava EU na področju nediskriminacije so dodane nove opredelitve oziroma ravnanja, ki pomenijo diskriminacijo. Poleg posredne in neposredne diskriminacije so sedaj opredeljeni še nadlegovanje zaradi spola, spolno nadlegovanje in nasilje zaradi spola.

 

  • opredelitev uporabe splošnih in posebnih ukrepov ter integracije načela enakosti spolov v politike kot pristope s katerimi pristojni organi uresničujejo cilje zakona;

Zakon poleg opredelitve splošnih in posebnih ukrepov, ki jih že vsebuje obstoječi zakon, opredeljuje še strategijo integracije načela enakosti spolov v politike, ki je na mednarodni ravni sprejeta strategija za uresničitev enakosti spolov.

 

  • opredelitev nosilcev nalog in vzpostavitev mehanizmov za izvajanje strategije integracije načela enakosti spolov in učinkovito izvajanje politike enakosti spolov na vseh področjih;

Zakon določa kdo je odgovoren in kakšne ukrepe lahko sprejema za uresničenje dejanske enakosti spolov. Organe oblasti zavezuje k uporabi ženske in moške slovnične oblike in določa način uporabe. Prav tako jih zavezuje k prikazovanju podatkov ločenih po spolu v primerih, ko v skladu z zakonom vodijo zbirke podatkov, ki vsebujejo podatek o spolu ali matični številki občana oziroma občanke,  kadar je to tehnično izvedljivo. Ker politika enakosti spolov zajema vsa področja in je potrebno sodelovanje čim več akterjev, se z zakonom vzpostavljata dva nova mehanizma in sicer strokovni svet za enakost žensk in moških in usmerjevalna skupina za integracijo enakosti spolov. Strokovni svet kot posvetovalno telo ministrice oziroma ministra in usmerjevalna skupina kot strokovna skupina za čim boljše uresničevanje integracije načela enakosti spolov.

 

  • zagotovitev pravne podlage za sprejem Resolucije o nacionalnem programu za enakost žensk in moških;

Zakon, enako kot obstoječi zakon, daje pravno podlago za sprejem resolucije.

 

  • jasna in natančna opredelitev sankcij in pristojnosti inšpekcijskih služb ter možnosti sodelovanja nevladnih organizacij kot stranskih udeležencev oziroma udeleženk v sodnih in upravnih procesih v skladu z zahtevami evropskih direktiv.

V skladu z zahtevami direktiv zakon zagotavlja pravno varstvo in dokazno breme v primerih diskriminacije zaradi spola ter opredeljuje sankcije in pristojnosti inšpekcijskih služb. Prav tako opredeljuje možnost sodelovanja nevladnih organizacij kot stranskih udeležencev oziroma udeleženk v sodnih in upravnih procesih v skladu z zahtevami evropskih direktiv.

 

Vir: MDDSZ

 

 

 

 

Predloga Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014 - 2017

 

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014 - 2017.

 

Sprejetje Resolucije o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014-2017 določa Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Z nacionalnim programom za kulturo kot dokumentom razvojnega načrtovanja kulturne politike so opredeljeni: vloga kulture v razvoju Slovenije ter javni interes zanjo, področja zagotavljanja kulturne dobrine kot javne dobrine, investicije v javno kulturno infrastrukturo ter cilji, prioritete in ustrezni kazalniki, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.

 

Resolucija prihaja v času omejenega javno finančnega okvirja in izpetega modela upravljanja in financiranja, ki ne omogoča učinkovitega soočenja z razmerami gospodarske in socialne krize. Hkrati pa je ta čas izjemna priložnost, da Nacionalni program za kulturo dokaže, da ni le poslovnik kulturnega resorja, temveč polnokrvni vladni dokument. Kriza terja odločen odziv, in v prvih vrstah takšnega odziva želi biti tudi Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki postavlja temelje novega kulturnopolitičnega modela, usmerjenega v skrb za formalne pogoje njenega delovanja, ob tem pa daje zavezo, da kultura svoj smisel, namen in mesto v svetu artikulira sama. Dobro urejeni normativni pogoji ob sočasnem distanciranju države od odločanja o kulturnih vsebinah namreč omogočajo največji možni razvoj in raznolikost kulture.

 

Pri novem modelu tudi ne gre zgolj za iskanje notranjih rezerv kulture, temveč za njeno povezovanje z drugimi družbenimi sistemi in podsistemi. Program utrjuje navezo z vzgojo in izobraževanjem, gradi mostove do gospodarstva, govori v jasnih številkah, ko je to potrebno in prvič zares omenja ter celovito obravnava trg dela v kulturi. Tu ob spoštovanju dogovora med Vlado Republike Slovenije in sindikati o zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju uvajamo večjo fleksibilnost zaposlovanja in mobilnost delovne sile, krepimo status samozaposlenih v kulturi ter lajšamo delovanje nevladnih organizacij in zasebnega sektorja. Na skoraj vseh področjih prioritetno izpostavljamo pomen večje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin, kar je ključno ob sicer izjemno kvalitetni in bogati produkciji slovenske kulture.

 

Že na tiskovni konferenci ob predstavitvi osnutka smo na Ministrstvu za kulturo iskreno pristavili, da na javno razpravo resno računamo, saj vsega pač ne vemo. Da pa javna razprava ne bi bila zgolj anonimno pisno amandmiranje po elektronski in navadni pošti, smo organizirali številne panele, vse prejete odzive, ki jih je posredovalo 114 predlagateljev, pa smo povzeli v pregledno tabelo z vključenimi stališči ministrstva do predlogov. Mnogi od njih so našli tudi svoje mesto v popravljenem besedilu. Mirno lahko zatrdim, da smo bili v času nastajanja tega dokumenta zgled Vlade Republike Slovenije pri njeni iniciativni funkciji. To je nenazadnje pripoznal tudi Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, ki je po stotih dneh vlade naše ministrstvo izpostavil kot izjemo, torej kot zares kulturno.

 

Pri snovanju Nacionalnega programa za kulturo nas je predvsem vodilo močno zavedanje, komu bo oziroma bi moral ta služiti. Ne nam, da bomo v naslednjih letih pridno kljukali izpolnjene cilje in sami sebi dokazovali, da delamo, temveč ustvarjalni javnosti, ki se ob svojem kulturnem ustvarjanju ne sme bati stihijskih potez kulturne politike, in ki nam v vsakem trenutku lahko kot merilo ponudi neusmiljene kazalnike Nacionalnega programa za kulturo. Zavezo ministra za kulturo dr. Uroša Grilca z začetka mandata, da bo osnutek posredovan javnosti v roku dveh mesecev, je dopolnjen tokrat z novo - z zavezo, da mora biti delo kulturne politike vselej na ravni njenih obljub. Ko bo v Državnem zboru preštet zadnji glas, se pravo delo šele prične.

 

Vir: MK

 

Celotno sporočilo za javnost ( doc (346 KB)/ pdf (240 KB))