Skoči na vsebino »

Sporočila za javnost

Govor predsednika vlade na izredni seji Državnega zbora

Velja govorjena beseda!

Spoštovani predsednik Državnega zbora,


spoštovane poslanke in poslanci,


cenjene kolegice in kolegi iz Vlade, predstavniki medijev,


dragi državljanke in državljani,


kot predsednik vlade se moram danes pred vrhovnim zakonodajnim telesom naše republike zagovarjati, da nisem prekršil Ustave in zakonov Republike Slovenije. Od moje obrambe in vaše presoje, spoštovane poslanke in poslanci, je odvisno, ali bo Državni zbor sprejel predlog obtožbe, ki ga je vložilo 19 poslancev SDS, in ga poslal v presojo Ustavnemu sodišču, ki naj bi po predlogu tudi odločilo, da mi preneha funkcija predsednika vlade.


Ta svoj odgovor sem prvenstveno pripravil kot predsednik vlade, vendar pa hkrati tudi kot pravnik, kot profesor prava, kot nekdo, ki je soustvarjal slovensko ustavo in zato zelo dobro pozna tudi institut ustavne obtožbe. 


S pravnimi argumenti želim zavrniti predlog ustavne obtožbe kot neutemeljen, kot predsednik vlade pa želim tudi politično spregovoriti o nedopustnih zlorabah sistema. Takšne zlorabe –in vložitev te ustavne obtožbe je nedvomno ena izmed njih –želijo razvrednotiti demokratične institucije. Sam si prizadevam ravno za nasprotno, za višjo politično in pravno kulturo – in s tem prizadevanjem ne bom odnehal. 


Preden po vrsti odgovorim na neutemeljene očitke iz ustavne obtožbe, bi se ustavil pri dveh vidikih obtožbe, ki zadevata njen nekoliko širši kontekst, še kako pomemben za njeno razumevanje in odločno zavrnitev.


Prvi je begunska kriza, ki je zaznamovala leti 2015 in 2016. Naša vlada te krize ni ustvarila in si jo še manj želela – morala pa se je z njo soočiti. Danes, po skoraj dveh letih, so podobe reke beguncev in drugih migrantov morda nekoliko zbledele iz spomina. A v tistem času so bile še kako resnične.


V jedru naše tedanje politike je bilo tehtanje dveh vrednot: dobrobiti naših državljanov in dobrobiti pribežnikov. Upam si reči, da smo po svojih najboljših močeh poskrbeli za obe vrednoti. Kjer je pravo zahtevalo, možnosti pa dopuščale, smo za migrante poskrbeli. Kjer je bilo gotovo, da njihova dobrobit ne bo ogrožena, so nadaljevali svojo pot ali pa smo jih vrnili v varne države. S tem smo poskrbeli tudi za dobrobit naših državljanov - tako tistih ob meji, kot vseh drugih – saj jim nismo naprtili prevelikih bremen, hkrati pa smo poskrbeli za njihovo varnost. 


Spoštovani, 


ključno vrednostno vprašanje, ki ga odpira ta ustavna obtožba je: ali so državni organi dolžni ravnati človečno, ko pravo in razmere to dopuščajo? Ali smejo, ko imajo na voljo dve poti, ki sta obe enako pravni, a je ena bolj človečna kot druga, izbrati tisto, ki v večji meri odraža našo človečnost, humanost? Ali torej lahko danes, ko nam varnostne razmere to dopuščajo in ko s tem ne postavljamo pod vprašaj človekovih pravic naših državljanov, posamezniku, ki se uspešno in daleč nadpovprečno trudi vključiti se v našo družbo, to v skladu s pravnim redom tudi omogočimo?


Iz moje pobude, ki mi jo poslanci SDS očitajo, vam je moja drža do te temeljne dileme povsem jasna. Ne morem je vedno udejanjiti – a se ji zaradi tega ne bom nikoli odrekel.


S tem pa smo pri drugem pomembnem vidiku tokratne ustavne obtožbe, ne le enako bolečem, ampak dolgoročno morda še bolj škodljivem: gre za kriminalizacijo političnih odločitev. Ustavna obtožba, na katero odgovarjam danes, je ne le zgovorna ilustracija, ampak kar vrhunec tega zaskrbljujočega trenda.


Očitno je – in to dodatno potrjuje nedavna sodba Upravnega sodišča, ki se nanaša na usodo Ahmada Shamieha – da je ustavna obtožba neutemeljena. Pa vendar je del opozicije posegel po tem institutu naše ustavne demokracije, ki sodi med njena najtežja orožja


Ustava v 119. členu dopušča vložitev ustavne obtožbe zoper predsednika vlade, če naj bi ta pri opravljanju svoje funkcije kršil ustavo in zakon. Strokovnjaki se strinjajo, da morajo te kršitve doseči določeno raven pomembnosti oziroma resnosti, da bi bila ustavna obtožba primeren odziv na domnevne kršitve


Vlada seveda ni samo političen organ, je tudi pravni organ. Pri svojem delovanju, tudi političnem, je jasno pravno vezana. Ta vidik ni sporen. Bistveno pa je, da delovanje vlade ni pravno normirano do te točke, ko bi bila vedno možna le ena odločitev. Modrost pravne ureditve moderne pravne države se kaže v tem, da se pravo na določenih mestih umakne oziroma pusti prostor za vrednostno presojo. Brez vrednostne presoje ni resne politike, ni ne državniških odločitev ne odločne države.


Razprava o takšni vrednostni odločitvi, ki je ne samo pravno dopustna, temveč pravno zapovedana, je osnovno sporočilo mojega današnjega nastopa.


Svojega predloga, da se preučijo in uporabijo ustrezne pravne možnosti, da se gospodu Shamiehu omogoči, da ostane v Sloveniji, ne bom branil z argumentom, da ga vlada pač ni sprejela. Dejstvo, da o njem nismo sprejeli odločitve, veliko pove o naših notranjih razmerjih in o času, v katerem smo. Nikakor pa ne govori o napačnosti mojega prizadevanja


Zato dovolite, da povem, za kaj si prizadevam – še več, za kar mislim, da bi si moral prizadevati sleherni predsednik vlade. Za nosilca te funkcije namreč ni in ne sme biti teme, ki bi je ne smel odpreti ali izzvati – če so mu le pri tem interesi skupnosti in države pred in nad posamičnimi ter partikularnimi interesi


S tega stališča je zgodba begunca Shamieha veliko bolj naša kot njegova zgodba: v njej sem videl in še vedno vidim priložnost, da pokažemo našo demokratično zrelost, našo značilno gostoljubnost, a tudi našo politično preudarnost. Paradoksno, z reševanjem njegove usode ne bi reševali posameznika, ampak bogatili skupnost: obogatili bi našo kolektivno izkušnjo z izkazano solidarnostjo, z udejanjeno skrbjo za človekove pravice – in to ravno za tistega bližnjika, ki nam največ pove o nas samih zato, ker prihaja od drugod. S tem, ko si želi postati eden od nas, postavlja na preizkušnjo resnost in resničnost naših siceršnjih besed. Ne zakonov, saj jih z ničimer ne ogroža niti ne krši, ampak naših zavez: kako resno mislimo, ko govorimo o skrbi za sočloveka; kako resno mislimo, ko rečemo, da je sistem narejen za ljudi in ne obratno


Vse to, spoštovane poslanke in poslanci, sem imel v mislih in pred očmi, ko sem se odločal za to, da o možnosti, da se gospodu Shamieju izda dovoljenje za začasno bivanje v Sloveniji, razpravljamo na vladi. Zato mi za današnji odgovor tudi ni bilo težko strniti vseh tistih pravnih argumentov, s katerimi znam upravičiti svoj predlog. 


***


Za razumevanje mojega nadaljnjega izvajanja moram najprej, še pred posamično zavrnitvijo vsake od točk in sleherne od alinej ustavne obtožbe, jasno vzpostaviti razliko med dvema veljavnima zakonoma: Zakonom o tujcih in Zakonom o mednarodni zaščiti.


Zakon o tujcih v četrtem odstavku 3. člena določa, da se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in tudi ne za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom določeno drugače. 


Postopek po Dublinski uredbi pa je treba razumeti kot eno od vrst postopka priznanja mednarodne zaščite. Zakon o mednarodni zaščiti v 51. členu določa, da se prošnja za mednarodno zaščito s sklepom zavrže, če se na podlagi meril, ki jih določa Dublinska uredba, ugotovi, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna druga država. S tem je v nacionalni pravni red implementiran 33. člen Direktive 2013/32/EU. Zato se lahko Zakon o tujcih uporabi šele, ko je o prošnji za mednarodno zaščito že odločeno. 


Drugi uvodni poudarek se nanaša na pravnikom dobro znano dejstvo, da v upravnem postopku ne velja objektivna pravnomočnost, po kateri o pravnomočni zadevi nikakor ni več dopustno odločati (kot to velja v kazenskem pravu), temveč velja subjektivna pravnomočnost, v skladu s katero je mogoče o pravnomočni zadevi tudi znova odločati, a le tako, da to ni v škodo stranke. Pravnomočna odločba v upravnem postopku torej ne pomeni vedno dokončne odločitve o pravnem položaju določene osebe.


Tretji pomemben uvodni poudarek pa zadeva dejansko stanje v zvezi s primerom Ahmad Shamieh – in je s tega stališča že začetek mojega neposrednega odgovora na ustavno obtožbo. Pojasniti je namreč treba, da gre pri izvajanju Dublinske uredbe za predajo osebe drugi državi članici EU ali pristopnici k Dublinski uredbi in ne za deportacijo. Odločbe o deportaciji Ministrstvo za notranje zadeve ni nikoli izdalo. V nadaljevanju zdaj svoje argumente nizam po vrsti, kakor so jih predlagatelji ustavne obtožbe razvrstili po točkah in alinejah – da bo tudi njim samim lažje slediti in razumeti neutemeljenost in pravno površnost njihovih lastnih obtožb.


***


Najprej naslavljam točko I ustavne obtožbe, torej opis dejanskega stanja.


Ustavna obtožba je bila vložena zaradi mojega predloga, da bi vlada odločala o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje Ahmedu Shamiehu. Njegova pot se je pričela v razdejani Siriji. Kot tisoči njegovih sonarodnjakov, je svojo pot pričel s prečkanjem turške meje in jo nadaljeval preko Grčije, Makedonije, Srbije do Hrvaške in Slovenije. 


Hrvaški mejni organi ob njegovem vstopu na Hrvaško niso izpeljali dolžnega postopka, ki ga predpisuje schengenska zakonodaja, temveč so zanj in druge pribežnike preprosto organizirali železniški prevoz do slovenske državne meje. 


Ahmad Shamieh je vstopil v Slovenijo 20. februarja 2016 na mejnem prehodu Dobova, kjer je bila opravljena registracija. Že naslednji dan, 21. februarja 2016 je bil predan avstrijskim varnostnim organom. Ker so ti organi tekom postopka preverjanja ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev za vstop v Republiko Avstrijo, je bil isti dan vrnjen na ozemlje Republike Slovenije. 


Dva dni pozneje, 23. februarja 2016, je Ahmad Shamieh v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Za razliko od velike večine drugih pribežnikov, ki želijo našo državo čim prej zapustiti, je Ahmed Shamieh našo domovino vzel tudi za svoj novi dom. Med našimi ljudmi je našel znance in prijatelje, se naučil slovenskega jezika, si poiskal delo in začel opravljati številne koristne dejavnosti. Na tej točki njegova usoda postane izjemna.


Medtem je skušal svoj dejanski položaj urediti tudi po pravni poti. Njegovo prošnjo je Ministrstvo za notranje zadeve sicer obravnavalo, a do odločitve glede izpolnjevanja pogojev ni prišlo, saj je ocenilo, da je za obravnavanje njegovega položaja pristojna Republika Hrvaška. Do vsebinske obravnave –  in ta podatek je tu bistven – tako sploh ni prišlo.


Gospod Shamieh je 27. junija 2016 zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve vložil tožbo na Upravno sodišče. Le-to je dne 4. julija 2016 njegovo tožbo s sodbo zavrnilo, s sklepom pa izvršitev izpodbijanega sklepa MNZ odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu. 


Pravni postopek se je nadaljeval na Vrhovnem sodišču. Le-to je na podlagi pridobljenega mnenja Sodišča Evropske unije odločilo o pritožbi v konkretnem upravnem sporu in pritrdilo sodbi Upravnega sodišča. Ahmed Shamieh je nato vložil ustavno pritožbo, ki pa je bila zavržena z navedbo, da v tem pravnem procesu še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva. Ta odločitev Ustavnega sodišča torej jasno sporoča, da do izčrpanja pravnih sredstev znotraj slovenskega pravnega reda še ni prišlo.


***


V točki II mi predlagatelji ustavne obtožbe očitajo »nezakonito in neustavno posredovanje«. 


V tretjem odstavku trdijo, »da je odločba o deportaciji postala pravnomočna in izvršljiva«. Drži, da je o zadevi pravnomočno odločilo Vrhovno sodišče – vendar je netočno status pravnomočnosti pripisovati odločbi o deportaciji – saj take odločbe Ministrstvo za notranje zadeve ni nikoli izdalo. Kot sem že povedal, gre pri izvajanju Dublinske uredbe za predajo osebe drugi državi članici EU ali pristopnici k Dublinski uredbi in ne za deportacijo. 


Ker je tako že izhodiščna predpostavka cele II. točke napačna, nas ne sme čuditi, da je iz nje napačno izpeljan tudi na videz dobronameren predlog v isti alineji, in sicer, da bi se »postopek o podelitvi pravice do začasnega bivanja po 51. členu Zakona o tujcih lahko izvedel pred tem, ko je odločba o deportaciji postala pravnomočna in izvršljiva«.


Kot sem prej že pojasnil, je povsem nesporno, da se lahko Zakon o tujcih uporabi šele po tem, ko je pravnomočno zaključen postopek po Zakonu o mednarodni zaščiti. V primeru Ahmada Shamieha se je torej s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča izpolnil pogoj, da je lahko prišlo do uporabe Zakona o tujcih, ki državnim organom daje diskrecijsko pravico, da za določen čas podelijo dovoljenje za začasno prebivanje. 


V tem pogledu – tako kot tudi v vseh drugih – je bilo moje ravnanje povsem pravno utemeljeno, zato drugo točko ustavne obtožbe odločno zavračam.


***


Navedeno logično dejstvo, da se do pravnomočnosti postopka po Zakonu o mednarodni zaščiti ne more uporabljati Zakon o tujcih, pa predlagateljem ni preprečilo, da mi v naslednji, III. točki ustavne obtožbe ne bi vseeno očitali kršitev kar štirih členov Ustave (2., 8., 120. in 153. ) in hkrati še kršitev 14. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije.


Naj najprej pojasnim, da si lahko tujec v primeru, če predaja po pravnomočno končanem postopku po Zakonu o mednarodni zaščiti še ni bila izvedena, uredi status na kaki drugi pravni podlagi, na primer na podlagi Zakona o tujcih. Tretji odstavek 51. člena Zakona o tujcih določa, da se tujcu, katerega prebivanje v Sloveniji je v interesu Republike Slovenije, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, vendar ne dlje od petih let. 


Zakon določa, da Vlada na predlog zainteresiranega ministrstva ali drugega državnega organa izda sklep, da obstaja interes Republike Slovenije za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu. Na podlagi sklepa Vlade nato ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti uvede postopek. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda, če so izpolnjeni določeni dodatni pogoji, s čimer se zagotavlja, da tujec ne bo ogrožal varnosti in zdravja ljudi ali kršil pravnega reda. 


Kot predsednik vlade sem torej predlagal povsem zakonito možnost, saj sem želel preveriti, ali bi vlada v tem primeru lahko ravnala v skladu z 51. členom Zakona o tujcih, v skladu s katerim bi ugotovila, da je prebivanje Ahmada Shamieha v Republiki Sloveniji v interesu naše države. V tem primeru bi se mu lahko izdalo dovoljenje za začasno prebivanje za dobo petih let. Vlada ni sprejela odločitve, da ta interes obstaja, zato do uporabe 51. člena Zakona o tujcih ni prišlo. Pri vsem tem seveda ni nikjer prišlo do kake kršitve Ustave ali zakona.


Pri III. točki ustavne obtožbe je treba odločno zavrniti tudi netočnost (da ne rečem zavajanje), zapisano v četrti alineji, da naj bi namreč šlo »za obveznost po mednarodni pogodbi, ki ne more biti odvisna od arbitrarne odločitve predsednika vlade«. 


Dublinski postopek je del prava EU, natančneje Uredbe (EU), št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013. Ta uredba je sekundarni pravni akt prava EU in se kot takšna – ne pa kot mednarodna pogodba – v nacionalni zakonodaji uporablja neposredno.


Že samo iz tega razloga moje ravnanje nikakor ni moglo predstavljati kršitve 8. člena Ustave, ki določa, da se mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. A bolj kot ta spodrsljaj predlagateljev je bistveno dejstvo, da t.i. suverenostna klavzula iz prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe določa, da se lahko vsaka država članica odloči za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Iz tega jasno izhaja, da Dublinska uredba v tem pogledu določa pravice države glede obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ne pa dolžnosti, da določenih prošenj ne bi smela obravnavati. 


V peti alineji III. točke so predlagatelji zapisali, da je za izvedbo Dublinskega postopka pristojen Urad za migracije, ki mora skladno z ustavo in Zakonom o državni upravi delovati samostojno, ne pa »na podlagi političnih navodil predsednika vlade«. 


Gre za eno redkih zatrjevanj iz ustavne obtožbe, s katerim se je mogoče strinjati – celotna državna uprava mora skladno z drugim odstavkom 120. člena Ustave delovati samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov. To velja tako za direktorate, ki jih v ustavni obtožbi navaja vlagatelj, kot tudi za vladno službo kot je Urad za oskrbo in integracijo migrantov. Drži tudi, da mora biti državna uprava pri svojem delu politično nevtralna, ne sme ravnati pristransko in ne sme posegati v pravnomočne primere. Nikakor pa ne držijo navedbe, da sem kot predsednik vlade storil v zvezi s tem karkoli protipravnega


S tem, ko sem odprl razpravo o možnosti humanitarne uporabe predpisov, kot ju omogočata tako 51. člen Zakona o tujcih kot 17. člen Dublinske uredbe, nisem dajal nikomur nikakršnih navodil. Poleg vsega gre tu, kot rečeno, za ločena postopka, ki temeljita na ločenih pravnih podlagah: po Zakonu o mednarodni zaščiti gre za postopke odločanja državne uprave, razprava o možnosti uporabe pravne podlage po Zakonu o tujcih in Dublinski uredbi pa je tudi in predvsem v domeni političnega odločanja, ki nedvomno sodi v delokrog funkcije predsednika vlade


V zvezi z navedbo, zapisano v šesti alineji III. točke , da je »v Sloveniji večina prosilcev za mednarodno zaščito zavrnjenih…« je treba jasno povedati, da ta navedba ne drži! V letu 2016 je bilo od vloženih 1.308 prošenj zavrnjenih 96 prošenj, odobrenih pa 170! Do konca oktobra leta 2017 pa je bilo od vloženih 1.188 zavrnjenih 79 prošenj, v 137 postopkih pa je bil prosilcem priznan status mednarodne zaščite. V vseh drugih primerih so bili postopki ustavljeni zaradi zapustitev azilnih domov ali pa so bile prošnje zavržene še pred vsebinsko obravnavo.


V sedmi alineji III. točke predlagatelji izpostavljajo 7. člen Zakona o državni upravi, kjer naj bi bile »določene pristojnosti vlade o poseganju v delo državne uprave«, pri čemer naj bi predsednik vlade samostojno ne imel » nikakršnih pooblastil za poseganje v delo državne uprave«. 


Navedeni 7. člen v pa resnici govori le o pristojnosti vlade pri določanju načina poslovanja uprave s strankami, tako da preprosto ni jasno, kaj so mi predlagatelji tu sploh želeli očitati. 


Zato naj na tem mestu odločno zavrnem navedbi ustavne obtožbe, da naj bi moje ravnanje pomenilo kršitev 3. in 7. člena Zakona o državni upravi. Obe določbi sta s konkretnim primerom povsem nepovezani. 


Ustavna obtožba na več mestih namiguje, da naj bi bilo obravnavanje Ahmeda Shamieha drugačno kot obravnavanje drugih pribežnikov. Ta očitek kaže popolno nerazumevanje bistva diskrecijskega odločanja na podlagi tretjega odstavka 51. člena Zakona o tujcih. Ta določa, da se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v njenem interesu. Gre torej za diskrecijsko oceno – ki pa zato še ni arbitrarna, saj mora upoštevati namen te zakonske določbe in javni interes. Ta odločitev je vedno do določene mere vrednostna in zato ne more biti vnaprej določena.  


Predlagatelji ustavne obtožbe mi v osmi alineji III. točke očitajo, da so moja »dejanja« – četudi je šlo izključno le za predlog za preučitev in razpravo! – pomenila ne le prekoračitev zakonskih pooblastil, temveč naj bi imela tudi znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika, s katerimi naj bi Ahmadu Shamiehu pridobil celo nepremoženjsko in premoženjsko korist. Ta očitek je dobesedno nesmiseln. 


V tem primeru ne moremo govoriti niti o hipotetičnem kaznivem dejanju iz 257. člena Kazenskega zakonika. Ne gre za nikakršno »kaznivo dejanje«, temveč za predlog predsednika vlade za iskanje možnih pravnih rešitev, ki pa ni privedel do vsebinske odločitve, ki sem jo želel. 


Pri presoji ravnanja kateregakoli predsednika vlade je treba imeti v mislih prvi odstavek 14. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, ki določa, da »Predsednik vlade vodi in usmerja delo vlade, skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade, usklajuje delo ministrov, predstavlja vlado ter sklicuje in vodi njene seje.«. Iz te določbe je jasno razvidno, da ima predsednik pravico in pristojnost, da odpre tudi takšna vprašanja, kot je rešitev primera begunca Ahmada Shamieha. Ta pristojnost izhaja že iz 114. člena Ustave ter iz narave premierske funkcije, zato je skrajno neprimerno, da se jo v tem konkretnem primeru skuša prek postopka ustavne obtožbe problematizirati oziroma celo odvzeti. 


Moje ravnanje je bilo povsem skladno tudi z zaprisego, ki sem jo 25. avgusta 2014 podal pred vami, poslankami in poslanci Državnega zbora. Tedaj sem dejal: »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.«  


Skladno s to zaprisego in v okviru ustavnega reda, katerega del je tudi naše in mednarodno pravo človekovih pravic, sem se po osebni vesti odločil za pobudo, h kateri me ni vodil le človekoljubni vidik, temveč tudi zelo trezen premislek o interesu Slovenije. Ocenil sem torej, da je takšen predlog primeren, pravno nesporen in pravičen. Zanj zato še danes sprejemam vso politično odgovornost – očitke v zvezi z njegovo protiustavnostjo in nezakonitostjo pa v celoti zavračam saj nikoli nisem in tudi ne bom posegal v postopke avtonomnih in neodvisnih državnih organov.


***


Spoštovane poslanke in poslanci, dragi državljanke in državljani,


naj končam s političnim vidikom celotne zadeve. Ta vidik kaže na izjemno velik razkorak med tem, kako vladavino prava in varovanje človekovih pravic pojmujejo predlagatelji ustavne obtožbe in tem, kako ta dva pojma razumem sam – kot državljan, kot pravnik in kot predsednik vlade. 


Kar je za vas predlagatelje v tem primeru kršitev ustave in zakonov, zloraba pravic in pooblastil oziroma celo kaznivo dejanje, je zame pravno dopustno prizadevanje za uresničevanje človekovega dostojanstva, tudi v kontekstu javnega interesa. 


V vrednostnem svetu, za katerega si kot predsednik vlade prizadevam vsak dan svojega mandata, ni prostora za razmišljanja ali dejanja, ki jih zastopate predlagatelji. Zato – poslanci SDS – zavračam takšna vaša ravnanja – kakor zavračam vsako od točk vaše ustavne obtožbe! Vse ostale poslanke in poslance pa vabim, da z zavrnitvijo neutemeljene ustavne obtožbe zavrnejo tudi politiko, ki s takimi obtožbami degradira slovensko politično prizorišče. 

ČASOVNO OBDOBJE

Potrdi

Predsednik vlade na družbenih medijih