Skoči na vsebino »

Sporočilo za javnost

Premier ob dnevu slovenskih izgnancev: »Nikoli ne bomo mogli razumeti grozot, lahko pa omilimo pomanjkanje spomina na te dogodke.«

 

Na gradu Rajhenburg se je danes odvijala slovesnost v počastitev dneva slovenskih izgnancev. Dan slovenskih izgnancev obeležujemo kot spomin na 7. junij 1941, ko je nemški okupator iz Slovenske Bistrice odpeljal večje število slovenskih izgnancev.

Slavnostni govornik, predsednik vlade Marjan Šarec, je uvodoma spomnil, da so bili pomladni dnevi v slovenski zgodovini velikokrat namesto z lepimi dogodki zaznamovani s tragedijami. »Zgodovina slovenskega naroda je velikokrat žalostna zgodovina in največkrat zgodba o tem, kako je bil slovenski narod velikokrat na seznamu tistih, ki so bili pripravljeni za izbris z obličja.«

  

Nadaljeval je, da slovenski narod nikoli ni želel tujega, nikoli ni želel več, kot mu pripada. Vedno smo bili napadeni, Ivan Cankar nas je označil za narod hlapcev. Spomnil se je dogodkov iz leta 1941, ko se je kmalu po napadu na Jugoslavijo začel izvajati strahovit načrt, kako Slovence izseliti iz njihovih domov in naseliti druge, iskati t. i. lebensraum. To je bila velika tragedija v zgodovini slovenskega naroda.

   

»In vedno, ko se spominjamo druge svetovne vojne, govorimo o borcih, govorimo tudi o dolgo zamolčanem prizadevanju društva TIGR, velikokrat pa, iskreno povedano, pozabimo na izgnance in pozabimo tudi na nasilno mobilizirane v italijansko in nemško vojsko. Prav je, da se tudi to pove in da bo čim manjkrat pozabljeno.«

  
»Druge svetovna vojna je slovenskemu narodu povzročila neizbrisno rano, mnogim ukradla otroštvo, mlada leta. Ni vam bilo dano uživati lepega otroštva, kakršnega si vsak človek zasluži. Bili ste pregnani v tujo državo, kjer se je govori tuji jezik.« Vsega tega si današnje generacije, po besedah premierja, nikoli ne bomo mogle predstavljati in razumeti. Lahko pa, kot je poudaril, omilimo pomanjkanje spomina.

»Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic. Tega se je potrebno zavedati in to je potrebno obsoditi.« 

  

Spomnil je tudi na očitke nekaterih o tem, da smo nas sprli z vsemi sosedi, samo zato ker smo povedali, da nam ni všeč obujanje fašizma in nacizma. »Vedno želimo živeti v dobrososedskih odnosih in biti prijatelji z vsemi evropskimi in svetovnimi državami. Ampak ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje.«

  

»Druga svetovna vojna se je končala pred mnogimi leti, ampak rane bodo ostale in vsaka rana je znova odprta, kadar slišimo Tajanija in mnoge, ki to jemljejo zlahka.«

  

Zaključil je z mislimi, da bodimo ponosni, da smo Slovenske in Slovenci, bodimo ponosni na svojo državo, ki je zrasla na mnogih žrtvah. Dokler bomo Slovenci ostali takšni, kot smo bili skozi zgodovino, do takrat bo slovenski narod obstal in bo imel privilegij ter čast živeti v svoji državi, ki smo jo priborili leta 1991. In tega se je treba zavedati vsak dan.

  
Kot je še dodal predsednik vlade, zgodovina človeštva je zgodovina vojn, a vendarle lahko vsi skupaj delamo na tem, da bi vsaj v našem obdobju bila to zgodovina miru. »Ne bodimo tista generacija, ki uničuje, ampak generacija, ki ustvarja in želi živeti v evropskem duhu, ki želi živeti v prijateljstvu.«
 
   

Ob robu

  

Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 je bilo ustanovljeno 9. junija 1991 na rajhenburškem gradu v prisotnosti okrog 8.000 slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev. Grad Rajhenburg je bil namreč leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi; skozenj je šlo na trnovo pot izgnanstva več deset tisoč Slovencev (v času druge svetovne vojne je bilo izgnanih ali pobeglih pred izgonom skupaj okoli 80.000 Slovencev), zato je bilo ustanovno zborovanje Društva izgnancev Slovenije prav na tem gradu, v simboličen spomin in opomin na tragedijo izgnanstva. V gradu je danes odprta stalna razstava Slovenski izgnanci 1941–1945, člani društva pa so tudi s pomočjo donatorjev in ostalih deležnikov zgledno uredili del zbirnega taborišča, ki je bil v hlevih in konjušnicah, kar mlajšim generacijam slikovito prikazuje razmere ter trpljenje v vojnem času. Aktivno si tudi prizadevajo, da bi na tem kraju nastal evropski muzej žrtev nacizma in fašizma.

  




ČASOVNO OBDOBJE

Potrdi