Arbitraža je najstarejše pravno sredstvo mirnega reševanja sporov med državami. Omogoča večjo prilagodljivost glede postopka in pravil, na podlagi katerih arbitri odločajo. Med petimi arbitri bo tudi slovenski predstavnik. Zato odločitev za arbitražo zagotavlja večjo zaščito meje, kot bi jo Meddržavno sodišče v Haagu, kar je predlagala prejšnja vlada.
Arbitražni sporazum zagotavlja način za pošteno in pravično rešitev mejnega spora, ki je 19 let obremenjeval odnose med ljudmi na obeh straneh meje. Ker se državi v teh letih nista uspeli sami dogovoriti o poteku meje, bo o tem na podlagi njunih argumentov odločilo arbitražno sodišče.
Arbitražni sporazum omogoča vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve Slovenije 25. 6. 1991. Z njim Slovenija zahteva mednarodno priznanje tega, kar nam je pripadalo na dan osamosvojitve. Namen Arbitražnega sporazuma je tudi to, da bo onemogočil enostranske poskuse prisvajanja slovenskega ozemlja.
Nadaljevanje statusa quo bi Slovenijo dokončno oddaljilo od neposrednega izhoda na odprto morje. Trenutno stanje na terenu za Slovenijo ni ugodno, zato bi bilo nadaljnje odlašanje rešitve za Slovenijo škodljivo, posledice pa nepredvidljive.
Arbitražni sporazum nedvoumno nalaga arbitražnemu sodišču, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Stik z odprtim morjem pomeni stik slovenskega ozemlja z odprtim morjem. S takim neposrednim izhodom na odprto morje arbitražni sporazum omogoča več kot sporazum Drnovšek-Račan.
Za razliko od Meddržavnega sodišča v Haagu, ki odloča le po mednarodnem pravu, arbitražni sporazum omogoča bolj fleksibilno uporabo mednarodnega prava. Sporazum nalaga arbitrom, da pri odločanju upoštevajo življenjske interese Slovenije, dobro-sosedske odnose, pravičnost ter vse relevantne okoliščine z namenom doseči pošteno in pravično odločitev. To pomeni, da bodo upoštevane vse zgodovinske okoliščine.
Arbitražni sporazum Sloveniji omogoča ugodnejšo rešitev, kot bi ji jo prisodilo Meddržavno sodišče v Haagu, ki od ustanovitve leta 1945 nikoli ni razsojalo po načelu zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), saj Arbitražni sporazum vsebinsko zajema namen načela ex aequo et bono. Tudi sicer nam zgolj upoštevanje načela zunanje pravičnosti ne bi samo po sebi zagotovilo stika teritorialnih voda z odprtim morjem.
Arbitražni sporazum slovenskemu gospodarstvu odpira nove priložnosti. Sporazum omogoča reševanje nesoglasij med državama in boljše odnose med državljani obeh držav, predvsem pa krepi ugled in vpliv Slovenije v celotni regiji in Evropski uniji.
S sprejetjem Arbitražnega sporazuma je Slovenija zaščitila svoje nacionalne interese. Sporazum omogoča prihodnji razvoj Slovenije kot pomorske države in Luke Koper kot najpomembnejšega pristanišča v severnem Jadranu.
Naj bo torej Slovenija za mir s sosedi in razumno rešitev mejnega vprašanja.
O sporazumuArbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške je bil podpisan v Stockholmu 4. novembra 2009. Z njegovo uveljavitvijo bosta Slovenija in Hrvaška za rešitev mejnega spora ustanovili arbitražno sodišče, ki bo določilo potek meje, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij.
| O referendumuSporazum so dokončno potrdili volivci na naknadnem zakonodajnem referendumu, ki je bil v nedeljo, 6. junija 2010. Referendumsko vprašanje se je glasilo: |
|
Zakaj so alternative slabše?Državi se za arbitražo odločita, ko se sporazumeta, da spora ne bo mogoče rešiti brez pomoči tretje strani, hkrati pa odločitve nista pripravljeni preložiti na sodišče. Druge, a manj primerne, alternative pa so: - vrnitev k dvostranskim pogajanjem, - nova pogajanja o predložitvi spora tretjemu, - ohranitev stausa quo in | Zgodovina reševanja vprašanja mejeV začetku leta 2009 se je začel Rehnov proces, ki je v končni fazi pripeljal do podpisa Arbitražnega sporazuma med Vlado RS in Vlado RH v Stockholmu 4. novembra 2009. Slovenija je Arbitražni sporazum ratificirala 19. aprila 2010, dokončno pa so ga potrdili volivci na referendumu 6. junija. Kronologija poti do Arbitražnega sporazuma >>
|