Skoči na vsebino »

Problematika prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem

Ko je SFRJ v letih 1991 in 1992 razpadla in se je bančni sistem zrušil, je vsaka država naslednica iskala rešitev za zagotovitev stabilnosti svojega finančnega in gospodarskega sistema, kar je vključevalo tudi prevzem dela obveznosti SFRJ ali jamstva Narodne banke Jugoslavije za devizne varčevalce.

   

Na Dunaju je 29. junija 2001 pet držav (Slovenija, Hrvaška, BiH, Makedonija in ZRJ – danes Srbija) pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti podpisalo Sporazum o vprašanjih nasledstva. Glavni cilj sporazuma je ureditev medsebojnih pravic in obveznosti med petimi državami naslednicami glede vprašanj nasledstva po nekdanji skupni državi, skladno s pravili mednarodnega prava.

   

V skladu s prilogo C Sporazuma o vprašanjih nasledstva so prenesene devizne vloge predmet nasledstva, ki ga je treba reševati v okviru nasledstvenih pogajanj. 

  

Državi sta se z Memorandumom o soglasju iz Mokric leta 2013 zavezali, da bosta rešitev za vprašanje prenesenih deviznih vlog poiskali v okviru nasledstvenih pogajanj. Hrvaška se je poleg tega zavezala, da bo do končne razrešitve tega vprašanja zagotovila ustavitev vseh sodnih postopkov, ki v primeru prenesenih deviznih vlog na hrvaških sodiščih tečejo proti Ljubljanski banki (LB) in Novi Ljubljanski banki (NLB), Slovenija pa se je zavezala, da bo po podpisu memoranduma pričela s postopkom ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe k EU. 

   

Slovenija je svoj del obveznosti izpolnila, Hrvaška pa ne, saj se postopki proti LB in NLB na hrvaških sodiščih nadaljujejo. Doslej so se pravnomočno končali štirje postopki, od tega trije v škodo LB in NLB. Omenjenima družbama in Sloveniji tako nastaja škoda, med drugim zato, ker se znižuje vrednost naložbe države v NLB, kar se je izkazalo tudi v postopku privatizacije NLB.

   

Postopki, ki tečejo v primeru prenesenih deviznih vlog na hrvaških sodiščih proti LB in NLB,  predstavljajo kršitev mednarodnopravnih obveznosti Hrvaške, slovenskega ustavnopravnega reda in prava EU.  

Hrvaška se v minulih letih ni odzvala na pozive Slovenije k reševanju omenjenega vprašanja v okviru nasledstvenih pogajanj. Slovenija je zaradi nadaljevanja sodnih postopkov proti LB in NLB na Hrvaškem Evropsko komisijo 23. aprila 2018 zaprosila za mediacijo v primeru prenesenih deviznih vlog.   


Zgodovinsko ozadje

V nekdanji SFRJ je federacija (SFRJ) jamčila vsakemu posameznemu varčevalcu, da bo v primeru likvidacije, stečaja banke ali nelikvidnosti zagotovila vračilo deponiranih deviznih sredstev pri katerikoli banki na ozemlju SFRJ. Za dinarske vloge varčevalcev pa je skladno s tedanjo zakonodajo jamčila Narodna banka Jugoslavije.

  

Ko je SFRJ v letih 1991 in 1992 razpadla in se je bančni sistem zrušil, je vsaka država naslednica iskala rešitev za zagotovitev stabilnosti svojega finančnega in gospodarskega sistema, kar je vključevalo tudi prevzem dela jamstva SFRJ za devizne varčevalce. 

  

Slovenija je po razpadu SFRJ z ustavnim zakonom leta 1991 sprejela teritorialno načelo. Na podlagi ustavnega zakona in ustrezne zakonodaje je Slovenija brez diskriminacije omogočila poplačilo vseh deviznih vlog, ki so bile vložene v bankah in poslovalnicah domačih ali tujih bank na ozemlju Slovenije, za katere je jamčila nekdanja SFRJ. Poplačilo deviznih vlog so izvedle banke v breme Slovenije. 

  

Podobno kot Slovenija je tudi Hrvaška leta 1991 s svojo zakonodajo omogočila poplačilo deviznih vlog, ki so bile vložene v hrvaških bankah s sedežem na ozemlju Hrvaške ali v podružnicah tujih bank na njenem ozemlju, vendar je za razliko od Slovenije varčevalce diskriminirala po državljanstvu. Poplačani so bili le hrvaški državljani, ki so imeli devizne vloge v hrvaških bankah na ozemlju Hrvaške, in tisti njeni državljani, ki so imeli devizne vloge v podružnicah tujih bank na ozemlju Hrvaške in so jih skladno s hrvaško zakonodajo prenesli s teh podružnic na banke s sedežem na Hrvaškem (t.i. prenesene devizne vloge). Banke s sedežem na ozemlju Hrvaške so devizne vloge, vključno s t.i. prenesenimi deviznimi vlogami, poplačale v breme Hrvaške.

  

Na tej osnovi so možnost prenosa deviznih vlog na banke s sedežem na Hrvaškem izkoristili tudi varčevalci Ljubljanske banke, Glavne podružnice Zagreb (LB GP Zagreb), s hrvaškim državljanstvom, ki so največ deviznih vlog prenesli na Zagrebačko banko Zagreb (ZABA) in Privredno banko Zagreb (PBZ). V skladu s hrvaško zakonodajo so bili vsi ti varčevalci v celoti poplačani

  

Pri varčevalcih, ki niso izpolnjevali pogoja državljanstva ali pa se niso odločili za prenos deviznega varčevanja na banko s sedežem na Hrvaškem, govorimo o neprenesenih deviznih vlogah, glede katerih je leta 2014 Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Ališić izdalo sodbo, ki ne posega v prenesene devizne vloge. 147. odstavek sodbe nedvoumno določa, da so te izključene iz sheme poplačil v zadevi Ališić. Slovenija sodbo dosledno in učinkovito uresničuje, zato je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope v Strasbourgu 15. marca 2018 sprejel končno resolucijo, s katero je Svet Evrope tudi uradno zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe s strani Slovenije.

   


Sodni postopki na Hrvaškem

V zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami sta dve hrvaški banki (PBZ/ZABA) leta 1994 oziroma 1996 sprožili 27 sodnih postopkov zoper LB in NLB pred domačimi, hrvaškimi sodišči za povrnitev izplačanih deviznih vlog, ki so bili kasneje združeni v 15 sodnih postopkov. Trenutno je v teku še 13 sodnih postopkov, ki se nahajajo v različnih fazah in se o njih odloča na različnih ravneh. 

  

Doslej se je pravnomočno končalo sedem postopkov – eden v korist LB in NLB (glavnica je v tej zadevi znašala 788,59 EUR), šest pa v korist hrvaških bank:

 

  • v prvem primeru je glavnica znašala 254,76 EUR;
  • v drugem primeru je glavnica znašala 492.430,53 EUR;
  • v tretjem primeru je glavnica znašala 220.115,98 EUR; 
  • v četrtem primeru je glavnica znašala 222.426,39 EUR;
  • v petem primeru je glavnica znašala 3.855.173,35 SEK (protivrednost cca 375.000 EUR);
  • v šestem primeru je glavnica znašala 9.185.141,76 USD (protivrednost cca 8.170.000 EUR).

 

Obe hrvaški banki, ki sta sedaj v tuji lasti, v teh postopkih ravnata po navodilu in za račun Hrvaške. Pooblastili za vodenje postopkov in izterjavo obveznosti iz naslova prenesenih deviznih vlog je izdalo hrvaško ministrstvo za finance v letih 1994 in 1996. Skupni znesek glavnice zahtevkov znaša 172,2 mio EUR (preračunano po menjalnih tečajih, veljavnih na dan 31. december 2016, in brez zamudnih obresti). Ker sodni postopki trajajo že dlje časa, zamudne obresti presegajo znesek glavnice. 

   

V omenjenih sodnih postopkih so bile do leta 2008 vse tožbe PBZ in ZABA bodisi zavrnjene (zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov) bodisi zavržene (nepristojnost sodišč), torej razsojene v korist LB in NLB. Leta 2008 pa je hrvaško vrhovno sodišče s svojo odločitvijo v postopku revizije dotedanjo več kot desetletje trajajočo sodno prakso obrnilo na glavo. Ugotovilo je, da je treba pooblastilo hrvaškega ministrstva za finance za vodenje postopkov in izterjavo obveznosti iz naslova prenesenih deviznih vlog šteti za ponudbo za sklenitev pogodbe o inkaso cesiji. S sprejemom te ponudbe (pooblastila) naj bi hrvaški banki sklenili pogodbo o inkaso cesiji, zaradi česar sta PBZ in ZABA upravičeni vlagati tožbe zoper LB in NLB, s čimer jima je priznalo aktivno legitimacijo za tožbe zoper LB in NLB

   

Hkrati je hrvaško vrhovno sodišče neutemeljeno in v nasprotju z namenom slovenskega ustavnega zakona iz leta 1994 ugotovilo solidarno odgovornost NLB kot »univerzalnega pravnega naslednika LB«. Na podlagi teh ugotovitev v revizijskem postopku so bile vse omenjene tožbe vrnjene na prvostopenjsko sodišče.

   

V skladu z ustavnim zakonom iz leta 1994 so bila sredstva in obveznosti LB  razdeljena med LB in NLB. Ker je ustavni zakon ohranil status quo glede »podružnic« LB v drugih republikah nekdanje SFRJ, njihove obveznosti in pripadajoča sredstva niso bila nikoli prenesena na NLB. Da gre s strani hrvaških sodišč za pravno zmotno razlago določb slovenskega ustavnega zakona iz leta 1994, potrjujejo odločitve slovenskih in tudi tujih sodišč (npr. v Nemčiji). 

    


Mednarodnopravni vidik

Priloga C Sporazuma o vprašanjih nasledstva med finančne obveznosti federacije, ki so predmet Sporazuma o vprašanjih nasledstva, vključuje tudi jamstvo SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije za hranilne vloge v trdi valuti pri komercialni banki ali kateri koli njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred datumom razglasitve neodvisnosti. 

   

Ker so v skladu s prilogo C Sporazuma o vprašanjih nasledstva prenesene devizne vloge predmet nasledstva, je Slovenija vseskozi nasprotovala omenjenim sodnim postopkom pred hrvaškimi sodišči in si aktivno prizadevala za nadaljevanje pogajanj v okviru nasledstva. Dogovora med državami naslednicami ni bilo možno doseči, v veliki meri ravno zaradi drže Hrvaške.

   

Iz navedenega izhaja, da obveznost za izplačilo prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem ne obstaja niti za LB ali NLB niti za Slovenijo

  

Od oktobra 2005 do včlanitve Hrvaške v EU se je ta problematika izpostavljala tudi v okviru pristopnih pogajanj Hrvaške v EU. Na osnovi daljših bilateralnih pogovorov je bil za namen ustavitve postopkov pred hrvaškimi sodišči v Mokricah 11. marca 2013 podpisan Memorandum o soglasju med slovensko in hrvaško vlado (MoU). Državi sta se s to mednarodno pogodbo dogovorili, da bo rešitev za prenesene devizne vloge temeljila na Sporazumu o vprašanjih nasledstva (Priloga C) in da bo hrvaška vlada do končne razrešitve tega vprašanja v skladu z omenjenim sporazumom zagotovila ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih sprožili hrvaški banki (PBZ in ZABA) v zvezi s prenesenimi deviznimi hranilnimi vlogami. 

   

Slovenija se je z memorandumom zavezala, da bo po njegovem podpisu pričela s postopkom ratifikacije Pogodbe o pristopu Hrvaške k EU v državnem zboru. Slovenija je svoj del obveznosti izpolnila, Hrvaška ne.

    

Postopki pred hrvaškimi sodišči proti LB in NLB se namreč še vedno nadaljujejo. Hrvaška v primerih prenesenih deviznih vlog ne spoštuje svojih zavez iz veljavnih sporazumov med državama (Sporazum o vprašanjih nasledstva in MoU iz Mokric). LB in NLB na to dosledno opozarjata v sodnih postopkih na Hrvaškem. Prav tako so predstavniki Slovenije na nespoštovanje opozarjali hrvaške sogovornike na politični ravni in jih pozivali k spremembi ravnanja, kar pa ni prineslo otipljivih rezultatov. 

   


Ukrepanje Slovenije in posledice sodnih postopkov

Slovenija vztraja na stališču, da gre pri vprašanju prenesenih deviznih vlog za nasledstveno vprašanje, zato je države naslednice nekdanje SFRJ v začetku februarja 2018 – pred tem je to storila že julija 2013 in novembra 2015 – znova pozvala k nadaljevanju pogajanj za prevzem jamstev za devizne vloge in jih zaprosila, da svoja stališča posredujejo do 15. marca 2018. Nobena od držav naslednic, razen Makedonije, ni posredovala svojega stališča.

   

Zaradi sodnih postopkov proti LB in NLB na Hrvaškem nastaja omenjenima družbama finančna in poslovna škoda. Prav tako nastaja škoda Sloveniji, saj se zaradi teh sodnih postopkov znižuje vrednost njene naložbe v NLB. Morebitna potreba, da NLB oblikuje rezervacije zaradi tveganj iz naslova teh sodb, pa lahko vpliva na višino izplačanih dividend državi. Problematika sodnih odločb se je še zlasti odrazila v postopku prodaje 50-odstotnega deleža NLB, kjer so potencialni investitorji sodne postopke na Hrvaškem zaznali kot finančna tveganja, kar je vplivalo na njihovo višino ponudb za nakup deležev NLB. 

   

Iz vsega navedenega izhaja, da vprašanje prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem presega dvostranske odnose med Slovenijo in Hrvaško, zato se je vlada odločila, da o tej problematiki zaprosi za mediacijo Evropsko komisijo. Mediacija (posredovanje) je v mednarodnih odnosih uveljavljen način reševanja odprtih vprašanj, ki je politične narave (ne gre za pravni postopek) in na podlagi katerega poskušata strani v sporu doseči ustrezno rešitev. 

   

Vzporedno s pobudo za mediacijo intenzivno poteka iskanje rešitev za zaščito premoženja NLB. 




Nasledstvo SFRJ

Pet držav (Slovenija, Hrvaška, BiH, Makedonija in ZRJ - danes Srbija) je podpisalo Sporazum o vprašanjih nasledstva, s katerim je bilo dokončno potrjeno, da je bo razpadu nekdanje SFRJ nastalo pet suverenih enakopravnih držav naslednic.


Implementacija sodbe Ališič

Slovenija dosledno in skladno s sprejeto zakonodajo izvršuje sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi zoper države naslednice SFRJ.


Meddržavna tožba proti Hrvaški

Slovenija je na Evropsko sodišče za človekove pravice vložila meddržavno tožbo proti Republiki Hrvaški glede terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij.